To je pesem o času, staranju. Začne se,
ko sem bila mlada, negotova vase.
In venomer nesrečno zaljubljena.
Nihče me ni razumel in tokovi so me
nosili po stranskih rečnih rokavih.
Vsi so govorili, kako lepa je mladost,
če pa je niso več imeli,
so skladali jeremijade o izgubi.
Nekateri so storili vse, da prekrijejo
sleherno gubo na obrazu in vsak dan
ure tekli na tekočem traku, misleč,
da bodo tako zavrli naravne procese
in ostali sredi glavnega toka.
Nekaterim je uspelo s pomočjo kemičnih pripravkov,
drugim s kirurško zamenjavo odsluženih organov.
Prepričani so, da so še vedno mladi.

Sama sem si zaradi radovednosti
izbrala primerno hitrost,
morda malce hitrejšo od običajne,
čeprav so me nekateri svarili,
da v starosti ni nič lepega. Grozili so
z boleznimi, osamljenostjo, celo revščino.
Nisem verjela. Ugotovila sem,
da je to pravzaprav lepo obdobje,
ko se vse upočasni, ko se pozabi
na zaletave odločitve in celo male vojne.
Ni potrebno več saditi dreves,
lahko pa obiram sadove. Ni potrebno
razmišljati, kako se pripravi kaka jed –
vse poteka avtomatično.
Ni potrebno skrivati sivih las,
si od ust trgati najbolj slastnih grižljajev,
da bi izgubila še nekaj kilogramov.

Še vedno se lahko učim, lahko potujem,
če pa me veseli, primem za pletilke
in hkrati poslušam najljubšo glasbo.
Še se lahko družim z ljudmi in med njimi
veljam za modro in preudarno.
Marsikdo me vpraša za nasvet.
Prehodim lahko kilometre
in v objektiv fotoaparata ujamem čarobne prizore.
Ni mi treba venomer brskati
po svoji duševnosti in se spraševati,
ali sem ravnala prav in ali me kdo sovraži.
Stvari lahko poimenujem s pravim imenom.
Z nejevero me gledajo, ko pravim,
da sem zadovoljna. In ko pojasnim,
da mi ni treba nikomur lesti v rit,
da bi bila uspešnejša v karieri,
mi tu in tam kdo celo verjame.

In še vedno se lahko zaljubim.
Občutki so enaki kot nekoč,
nekako me povezujejo z mladostjo.
Je to tisto, čemur rečejo mlado srce?
Je to lesk sončnih žarkov
skozi pomladno zelene bukove liste,
je to tisti prav poseben nasmeh nekoga,
ki prihaja skozi čas za menoj?
Je to pogrešanje bližine in razmišljanje
ob pozni uri nespečnosti,
kaj bi bilo, če bi …
No, o tem pa v kaki drugi pesmi.

modricvet