Dan

Razkrij mi jutro svojo milino,
ovito v zore medlo tišino,
pokaži mi smer do zvezde danice,
pokaži kod vodijo njene stezice.

 

Pobožajo sonca svileni me žarki,
posijejo v kraje med mesti in parki,
v temne hodnike moje zavesti,
preženejo strah, ki drži me v pesti.

 

Vetrič ki vljudno zapušča nebo,
hladi mi čelo, kri in telo,
vnaša mi novih upov v dan,
ki ga vsako sekundo pred sabo imam.

 

Strele in gromi kot divji demoni,
teptajo ovire kot afriški sloni,
dvigajo prah iz misli grozečih,
osvobodijo me teže ležeče na plečih.

 

Za temnimi oblaki skriva se luna,
s skrivnostnim vplivom, a nedolžna kot nuna,
mi nagaja v nočeh, se vztajno smeji,
skrbi, da po dnevu bedim še noči.

Martina P

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
13. 02. 2017 ob 20:32
Spremenjeno:
13. 02. 2017 ob 20:43

Razkrij mi jutro svojo milino,
ovito v zore medlo tišino,
pokaži mi smer do zvezde danice,
pokaži kod vodijo njene stezice.

 

Pobožajo sonca svileni me žarki,
posijejo v kraje med mesti in parki,
v temne hodnike moje zavesti,
preženejo strah, ki drži me v pesti.

 

Vetrič ki vljudno zapušča nebo,
hladi mi čelo, kri in telo,
vnaša mi novih upov v dan,
ki ga vsako sekundo pred sabo imam.

 

Strele in gromi kot divji demoni,
teptajo ovire kot afriški sloni,
dvigajo prah iz misli grozečih,
osvobodijo me teže ležeče na plečih.

 

Za temnimi oblaki skriva se luna,
s skrivnostnim vplivom, a nedolžna kot nuna,
mi nagaja v nočeh, se vztajno smeji,
skrbi, da po dnevu bedim še noči.




Zgoraj je tvoja verzija pesmi, Martina.

Popraviš jo lahko 

-s poenotenjm metruma -stopice (vsak verz začni z nepoudarjenim zlogom),

- malo poenoti tudi št. zlogov, a to ni tako velikega pomena kot metrum. 

-Tudi ločila je treba bolj dosledno postavljati. 

-Predlog v  (s,z,k,h) nikoli ni samostojen zlog, vedno ga beremo z besedo, ki prelogu sledi.


Spodaj popravljena pesem sledi zgornjim vodilom ...






Razgrni mi, jutro, svojo milino,
ogrnjeno v zore medlo tišino,
pokaži mi smer do zvezde danice,
pokaži, kod vodijo njene stezice.

 

Pobožajo sonca svileni me žarki,
posijejo v kraje med mesti in parki
in v temne hodnike moje zavesti
preženejo strah, ki stiska me v pesti.

 

Ta vetrič, ki vljudno zapušča nebo,
ohlaja mi čelo, kri in telo,
mi upov svežino prinaša v ta dan,
ki  vsako sekundo pred sabo ga imam.

 

Grmenje in strele, divji demoni,
teptajo ovire kot afriški sloni,
dvigujejo prah iz misli grozečih,
me rešijo teže, ležeče na plečih.

 

V temini oblakov skriva se luna,
z vplivom skrivnostnim, nedolžna kot nuna,
 v nočeh mi nagaja, se vztajno smeji,
skrbi, da po dnevu bedim še noči.


Lp, lidija



Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Martina P
Napisal/a: Martina P

Pesmi

  • 04. 02. 2017 ob 13:18
  • Prebrano 395 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 86.44
  • Število ocen: 4

Zastavica