Matej, vsebinsko fajn, tehnično pa  bolj "tako-tako", saj ista beseda ki jo postaviš, ni dobra rima za slednjo - sežigam-sežigam

Pa saj najbrž si seveda prebral Prešernovo

Oči sem večkrat prašal, ali smem
ljubiti te; odgovora ne zvem.
Od déleč gledaš, draga! me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Ak v tebe so obrnjeni poglédi,
odtegneš precej svoj obraz očem;
al, ak dekleta druge ogledujem,
zakriti jeze ni ti moč ljudem.
Tako, al ljubiš me, al me sovražiš,
kak bi ti ustregel, siromak ne vem.

Še boljša šablona je tale, ki ima v sodih vrsticah še pripev (čas hiti) tudi v tvoji je pripev (ljubezen)

Med otróci si igrala, draga! lani - čas hiti;
letos že unemaš srca po Ljubljani - čas hiti.
Koder hodiš, te mladenči spremljajo z očmi povsod,
satelitov trop nam zvezde kraj oznani - čas hiti.
Zdéj je Hanibal pri Kanah, premagavec tvoj obraz,
naše sŕca Rim ostrášen, ne ustrahváni - čas hiti.
Deklica prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet,
de začne se leto starat že v srpáni - čas hiti.
Pevca ubozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled,
préd ko starost bo Maháon njega rani - čas hiti.
De Helenina lepota, tóljkanj mož pred Trojo smrt
ni pozabljena, le pesem sama brani - čas hiti. 

Lahko pa damo to v delavnico in obračamo pomili volji, lahko se tudi še kdo pridruži

Ja Matej in Lidija... gazele... Najprej če že limamo Prešerna, meni najljubša njegova gazela:

Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim,
v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.
Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,
tiho tožbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim.
Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet in kar slišati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim. 

Meni je pa drugače všeč, da ta pripev, če ga gazela ima ni zgolj nek "odmev" skozi pesem. Da se ubistvu stavki nekako skoz končujejo na ta pripev. Tako kot se v prvih dveh vrsticah.

Pač recimo pri 4. vrstici tega ni. Ne vem recimo če bi spremenil v kaj takega:

"Kot črni ogenj, v ustih vre ljubezen."  pa ni tega odmeva. Ne vem men je to všeč... Dobr maš enkrat široki E enkrat ozki pa ni glih neke asonance, sam to je tak za primer.

Pa bral sem, da so Arabci radi v zadnjo vrstico nekako podpisovali sebe.

"iz dalje zadoni mrliški se zvon,

kragulj, ki kakor kres svoj vik razpne, Ljubezen."

Zgolj kot primer, krevs, kres... 

P.S. je pa tudi res, da ni nobenega razloga zakaj nebi obstajal tudi "Blank verse" Gazela. Meni je všeč če se rima, samo se danes tak večinoma piše nerimano. Ritem je pa pomojm kar dober, da ma gazela tradicionalen. Pa je narbrz marsikdo, ki bi tudi temu oporekal :)

Gazela mrtve Ljubezni

Tvoje sladko ime sežigam, Ljubezen,

glej, kot dim pod nebo se dviga, Ljubezen,

v grlu me davi sajasti krik,

iz ust črni plamen ti šviga, Ljubezen,

zdaj pesem visoka tli pod pepelom,

v tvoj hrbet žig prekletstva vžigam, Ljubezen,

skoz tilnik ti z mečem prebadam srce,

ti pa hropeš kot bik in sigaš, Ljubezen,

že jastreb je tu, ki dolgo bil plen sem njegov,

kot Prometej, v tvojih verigah, Ljubezen.

 sígati  -am nedov. (ȋ ȋ) dihati s piskajočimi glasovi, zlasti zaradi zoženosti grla: bolnik je sigal in lovil sapo; nadušljivo sigati

   prometéj  tudi prométej -a m (ẹ̑; ẹ̑) knjiž. neuklonljiv, ustvarjalen človek:

Prometej (grško Προμηθευς) je v grški mitologiji eden od Titanov

Za kazen ga je Zevs priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je jastreb vsak dan kljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.