Hodila bi,

malo dlje,

malo več,

ko boš tukaj,

ko razdalja

ne bo več nepremagljiva,

takrat boš prišel

prav do mene

prvič me boš videl

in tudi jaz tebe,

iluzija bo postala resničnost

in veliko prijetnega dela čaka.

Ne, ne bom spraševala,

naveličala sem se vprašanj

in ne bom čakala tujca,

ampak domačega,

ki je hodil okoli

prej samo kot duh.

Govorim počasi,

ker si prišel

in zdi se mi,

da sva skupaj

že petdeset let.

A občutek je tako lep.

To ni prava pesem,

tudi te so postale redke,

kot škrbine stoletnih,

a tudi ti imajo dobre proteze.

Grem naproti,

to delam vsaki dan,

bližje in mehko

kakor puh izpod glave.

IŽ-lev