Odveč
tvoje oko je še videlo
a ni prepoznalo
k sebi si stiskala
vonj blazine s kavča
nisi več okušala mete ali žajblja
a te je predramil pisk čajnika
čeprav si bila doma
si z vprašujočimi očmi prosila
kdaj greš lahko domov
nisi vedela da so tvoji predali
že izpraznjeni
da v njih ni več zakmašne rute
in starih nabožnih podobic
neka ženska in neznanec
sta te prijela pod roko
in te vodila do avta
smehljaje si si mislila
zdaj pa res grem
hvala za gostoljubje
vožnja je bila dolga
nisi poznala bežečih krajev
odložila sta te pred veliko stavbo
obdano s parkom
z majhnim kovčkom
ko si vstopala
nisi znala razbrati pomena
napisa na portalu
Nežna pesem o krutosti staranja in odvečnosti, ki jo občuti (najbrž) tudi tisti, ki mu peša spomin ... čestitke,
Ana
Pesem, ki zaboli. Ko postaneš odveč, ko se izgubljaš...
lovrenka
Lovrenka, razumeš in to poveš. Hvala.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 02. 02. 2017 ob 13:16
- Prebrano 791 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 376.75
- Število ocen: 14