Očitek je prišel

iz nenadnega obrisa znanega obraza.

Kot bi se opazoval, še kot otroka,

ki vleče svoje roke v mehkobo,

kakor vroč nož, zapičen v maslo,

spolzeč skozi umirjene sanje.

Sprehajaš psa

kot nadomestek nekoga,

ki ima s sedanjostjo preveč opravkov,

in medtem ko preteklost izginja,

se izogibaš prihodnosti.

Tečeš za senco v luči spoznanja,

stopinje usode so topotale kot razbesneli konji,

v nozdrvi se ti zapiči osamljen večer

in objem za nazaj ni odkril zadoščenja.

Dare Gozdnikar