izmislil sem si tebe
zdaj si tak
kot sem vedno vedel da boš
povsod hodiš z menoj
včasih poklekneš
da lahko stojim
ko omagaš
pojem tvoje srce
postaneš trava
pod mojimi stopali
kot veter snežnih pobočij
mi šepetaje kažeš pot
kako naj premagam zver v sebi
če bežim pred njo
govoriš o črvih
ki jih je treba rešiti
z mojo roko jih prelagaš
v novo zemljo
razprto nebo je slabo znamenje
je luknja za točo in hudiče
ne morem ti obljubiti novega dne
ne moreš mi podariti novega dne
zahajava
ob zidu se vzpenja bršljan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!