Medtem ko minevam

ko se za mano podirajo tla

in vem da za korak nazaj

ni rešitve in pogrezanje

nikomur v bližini ne koristi.

Morja se razlijejo

ko zemlja svojo trdoto

in višino  zniža

voda je nizka,

medtem ko svobodni oceani

kraljujejo v modrih valovih

premečejo radovedne duše,

ki jim nikoli ni dovolj

reševalnih akrobacij.

Minevam tudi ko je vse mirno,

takrat se samo umirjeno staram

vsak dan s šibkejšim gongom

na moj motor, ki je pelje

v danes, ki se je komaj začel

in je kakor zmenek na začetku,

dokler vsaka poteza ne postane

vsakodnevno enaka navada.

Kadar čutim da me objema morje

se stopim in samo kosti me še držijo,

da ne omedlim od tistega silnega

vznemirljivega občutka,

ko znova utripnem,

pogosteje.

Do konca.

IŽ-lev