Zmanjkalo me je,

ravno ko sem zares verjela.

Svet se je nehal vrteti

obstala sem na nulti točki

kakor voznik, ki ustavi,

namesto da bi spremenil hitrost

in po drugi peljal naprej.

Otrpnile so mi mišice,

usta so se spremenila

v strašno žalostinko,

ki noče več govoriti žalosti.

Strmela sem v oči,

ki so mi obljubile,

pozabile so mi ime,

pozabile na danes, na jutri,

trgam od sebe ostanke obljub,

celim rane iz bolečine,

ki ne zmorejo več.

Težja sem s solzami,

ki tudi skrivaj

ne tečejo več.

Letim sama

v smer,

ki je ne poznam

in je zaradi žalosti

spremenila smisel.

Gledam skozi mrežo

lastne ujetosti,

nič se ne spremeni.

Le obljuba je tista,

ki mi še brli v mislih,

težko se je odrečem.

Hitim okrog,

da me ne boli znova.

Bodi svet takšen,

če se rešim,

ostanem samo še kamen,

odporna proti besedam,

odporna proti bolečinam.

Bodoči kamen vam govori.

________________________

Še bo jutri, samo ga več ne dam.

Tega prihranim zase,

da se znova ne izgubim.

IŽ-lev