Pozdravljena, modricvet, zdi se mi, da ima pesem nekakšen uvod in potem notranji odsev - morda bi premislila, če bi bili to ločeni pesmi?

dvignjeni nad vsakdanjostjo
rastejo beli kristali
ne potrebujejo zunanjega motiva
želijo samo biti
kakor dobrota
v zrcalu včerajšnjega dne
brez pravil in zmot

***

v meni je neko tiho mesto
kjer utripajo trenutki
nedozorelega upanja
darovi sveta so omejeni
in ideali zgolj iskre preteklosti
polne strahov pred lastnimi črtami
na platnu posušenih rok
in pred bolščečimi očmi
ki obsojajo vsako izjemo
nek tihi kraj je bil in je
tam leži ona – pesem
iz belih črk tega trenutka –
zbira moči za potovanje
v jutrišnje barve          (morda bi zamenjala pridevnik jutrišnje - se mi zdi, da preveč opredeljuje?)

Kaj meniš? Lp, Ana

Ana, sedaj, ko ponovno berem, se mi zdi, da sta to res dve pesmi. Bom prvi del kar odrezala. Tudi pridevnik bom spremenila.

Umaknila sem tudi pridevnik lastnimi (črtami), ker v nadaljevanju dovolj jasno povem, za katere črte gre.

LP, mcv

O, kako se je razcvetela! Mislim, da si jo odlično dodelala.

Pesem o pesmi, ki je zatočišče v življenju ... čestitke,

Ana

Hvala, Ana!

LP, mcv

Bravo, mcv. Že od samega nastanka je pesem pritegnila mojo pozornost.

Lp

A

Hvala, Andrejka!

LP, mcv