Opojni sinonim, naša teta Violeta. Teror je in življenje, ujeta v zanko že videnega. Ni se zoperstavila noči in gestapu dolgih nožev, z vsem svojim entuziazmom je bila priklopljena na radijski operaterki. Misel na beg jo je pozorno opazovala, drhtela je, se zvijala kot kača v živčnih krčih. Moralna zmagovalka, naša teta Violeta. Radar je,  poveljujoč oficirjem tajne policije. Srce je, središče grešne duše.

O njej je lahko le poslušala, o mali Tanji z odlikovanji, poznala je ni in kaže kot da je z njo delila njeno stisko, ampak taka je vojna, smrti ni mogoče deliti z nikomer. Vsakemu svoje rojstvo, vsakemu svojo smrt.

Na varnem... vrstica patetičnih tožb rahitičnega paglavca, ki s prstom v nosu po cele tedne odganja in združuje obenem, hrepenenje po konju iz poslikanega lesa, naša teta Violeta. Tavajoče izgubljena na poligonu tehnološko civilizacijskega tunela, laboratorijska podgana iz aresta virusnega stekla. Naša teta Violeta, v imenu nagrade, kot nežen in izdajalski parfum. Pozneje v kartonu se spominja da trakovi čustva razredčijo.

Takšna je v teh tragičnih urah priložnost za male ničvredne sestavke.Hodila je takole leta in leta, budno se prilagajoč specialnemu evropskemu miru, ki se še sam razkraja v pernamentno drisko. Še ogromen, čvrst, šefov kuhar onanira na njene preparele rjuhe, okrašene s pisanimi lampijončki. Zabuhlo pohabljene želje, ki jo naredijo nič drugačno od pohotne mačke, dokončno strohnijo v neomejenih globinah posteljnih skeletov. Počet vse kar očitno počnejo ti neukrotljivi obesedenci in manijaki za njihovo zadovoljstvo in zadovoljstvo peklenskega karnevala.

taras