Težke so

črne noči.

Žalostna so

ponoči okna.

Nesrečne so

nenaspane oči.

Sliko bi oživila,

da se smem

s teboj pogovarjati,

kot se prijatelji,

ljubimci, žene,

zveste besede

bi rada slišala,

ne tiste, ki nama

samo obljubljajo.

Čakam na dan,

ko boš stopil

korak k meni,

ko bom objela

svojo srečo,

ki mi daje smisel,

ki me vodi

v nove trenutke

v tisto pesem,

ki ne bo nehala peti,

ki ne bo žalostna.

Tisoče litrov slapa pretečejo,

ure se spremenijo v dneve čakanja,

ekran pa samo čaka na nove besede,

kot otrok, ki mu nikoli ne zmanjka

sladkarij in odneha šele, ko zaboli.

Tečem za tvojo senco,

hitim pred tvoje slike,

že zdavnaj se več ne sprašujem,

katera je na tvoji levi ali desni,

le vem da doma imajo srce,

ki utripa da so srečne.

Ne vem koga naj postavim

na svojo stran, da bo slika

popolna, ne vem.

Morda napihnjenega Adama,

ki me bo slišal samo takrat

ko mi pokne z ogorkom cigareta.

Ja, tudi plastika zna jokati,

moja lica pa postajajo

čedalje bolj suha

in žalosten nasmeh

je samo zato,

da veste, da še diham.

Odhajam v čas,

ki mu kot vsakemu

ni vrnitve

ne prave molitve,

da bi se prebudil

in zaživel.

V megli

ničesar več

ne vidim.

IŽ-lev