VSAK ZASE
tisoč kamnov neizgovorljivega samotarstva je
ob najini progi staranja, tisoč kužnih znamenj
introvertirane bolezni. kot dva mrzla flaminga
se na dolgih, modrikastih starčevskih nogicah
opotekava v ciljno ravnino. in obležala bova:
vsak zase, sam in stokrat zavrnjen!
težko oblikujem besede: grlo mi je prerezalo
divje petje in izsušile srhljive pustolovščine;
moji izcedki so jedki, moja polt je kurja in na
mojem nebu se pojavljajo plešasti netopirji z
mehkimi kurci. pleši, cucek, dokler še lahko:
sam zase, nor in stokrat zavrnjen!
boleče dobra
morda introvertirane?
lp
Vesna
ja, matrbožjo ...
hvala.
nekako tako gre življenje, ja
dobra
Pesem kot zaklinjanje (že zaradi omembe števil) in dvojina, ki je tu zato, da je norost in občutek samote manj boleč, a hkrati se zdi, da se medsebojno poudarja (k tej interpretaciji sta me povlekli posamezni kitici, ki sta se mi zazdeli kot kača, ki grize svoj rep) ... čestitke,
Ana
Poslano:
24. 01. 2017 ob 20:09
Spremenjeno:
24. 01. 2017 ob 20:09
hvala, ana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 22. 01. 2017 ob 10:09
- Prebrano 827 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 344.14
- Število ocen: 14