Čas je,

da se naličim, počešem,

smuknem v tesno obleko

in s petko nežno podrsam po tleh.

Odšla bom v svet,

kjer so želje še sveže

in duh valovi,

kot nagrbančena svila,

kjer nemir še buri kri in ni časa za mir.

Tja, kjer domišljija plameni,

prevrača kozolce

in se ljubi do zgodnjega jutra. 

Po grlu poženem

zlatorjavo tekočino,

ki še v zadnji opomin zacinglja.

Čas je!

Pridi sivooki,

razprostriva se po preprogi!

Lovim žgoče plamene na koži,

ki neugnano bežijo med prsti,

pomežiknem

razigranim snežinkam,

ki radovedno kukajo skozi okno.

Čas je zdaj.

Šepetaj,

šepetaj mi veter na uho,

da zadržim v sebi tvoj čudovit,

neustavljiv drget!

arabela