Sonet št. 12

Vsa polja, vse reke in ves svet domala

preselil se je na ekran, ki opoj je.

Vsemir se zaprl v betonski zaboj je

in okna čedalje so bolj ogledala.

 

Sinice živijo zgolj v zvočnikih, basih

in zgolj v pesmih Murna zori poljsko klasje.

Počasi pozabljam kaj hlad je? Kaj mraz je?

Počasi pozabljam besedico: »Včasih«.

 

To sobo obdal sem z bodečo si žico

in vse kar zgradil sem lasti se me kruto

ne morem, a rad bi naravo obiskal.

 

Na kamrin parket bom narisal travico,

na steno pa Ojstrico, Grintavec, Skuto.

Oblekel bom narodno nošo, zavriskal.

 

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
30. 01. 2017 ob 16:30

v tem sonetu moti samo dvoje (rima z enozložnico in to, da manjka par vejic)

Drugače pa, obetavno. Dodelaj (če želiš, seveda) :)

 ;)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 20. 01. 2017 ob 07:40
  • Prebrano 365 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 48.33
  • Število ocen: 2

Zastavica