Vsa polja, vse reke in ves svet domala

preselil se je na ekran, ki opoj je.

Vsemir se zaprl v betonski zaboj je

in okna čedalje so bolj ogledala.

Sinice živijo zgolj v zvočnikih, basih

in zgolj v pesmih Murna zori poljsko klasje.

Počasi pozabljam kaj hlad je? Kaj mraz je?

Počasi pozabljam besedico: »Včasih«.

To sobo obdal sem z bodečo si žico

in vse kar zgradil sem lasti se me kruto

ne morem, a rad bi naravo obiskal.

Na kamrin parket bom narisal travico,

na steno pa Ojstrico, Grintavec, Skuto.

Oblekel bom narodno nošo, zavriskal.

Peter Rangus