V velikih kosmih sneg na zemljo naletava,
svet pod sabo s tiho pesmijo uspava.
»Zaspite zdaj potoki, drevje, grmi, njive,
spomladi vas zbudijo pesmi bolj igrive«.

Nebo je temno, sonca ni, dan kratek,
vse bi dala za en svetel sončni žarek.
A sonca ni na nebu, luna se je skrila,
noč, dolga, bo spet grenko sled pustila.

Pomladna pesem je bila skrivnostno radoživa,
poletje je samo spomin ostal, jesen minljiva.
Nebo brez konca bele kosme na zemljo pošilja,
z mrzlo odejo je zakrita vsaka pot do cilja.

Slepa spotika se v temi, pada in vstaja,
poti ne vidi, v trdi temi, tiho vztraja.
Kako, po čem, naj se ravna in kam naj gre,
da dnevom žarek, nočem luno, zvezde vrne?

alineja