Nekje telo ječi in umirajo zdaj sanje,
v divji ples so ujeti okostnjaki,
oko strmi v solzo Hanibala,
če ne zmrzne, porazi ga narava.

Kaj je človek, ko zver v njem zaživi,
ko hrani se z razprtimi rokami,
prehiter, ko križa lastne si poti,
ujet v sledenju strastni je naravi?

Se res to dogaja tukaj, zdaj?
Lahko poravnam zmečkani sporazum?
Pokrajina kopa se v žarkih sonca …
tam nekje v zmrzali, bo končni obračun.

Z lakoto in črnimi obrazi,
prekrila nas bo mivka lačna,
bo strah, bo iskra zanetena …
za vas ne vem, a jaz, sem prebujena?

arabela