Na obrežju starega moža zahaja

sonce rdeče, kot da vzhaja, kot da vzhaja.

Trobente sij na črni koži se leskeče,

zatiranje in bičanje, a todi sev je sreče,

ki vzhaja in zahaja in spet vzhaja.

On nima matere,

očeta,

ne imena

in dekleta,

rojstne hiše.

Brez porekla

in denarja

ter brez upanja

in šole

križce riše.

Ima zgolj pesem

in trobento,

v njej svoj ritem,

noč prelestno.

Južni blues

ob kresih kresno

zadoni v obalo rečno.

Tam so oni,

ki imajo

zgolj svoj nos,

oči, ušesa

in svoj čas,

potem nebesa

in to reko, reko večno.

Tam na drugi strani reke

brcajo v nebo dekleta.

Ognja glasno prasketanje

trga s črncev obleke.

Saksofoni, kontrabasi

spet gorijo v noč na jasi

tam na drugi strani reke.

So brez pravil,

So brez jutra

in brez spanja.

Kaj okvir je?

So brez kravat

in srčnih strdkov

ter do torkov

sred, četrtkov

v njih prezir je.

Z nekim drevnim

čarlstonom

ne pustijo

elektronom,

da zaspijo.

Imajo sebe

brez imena

in ostale

brez imena,

a živijo.

Se vrtijo!

Se vrtijo!

V nekem drevnem

čarlstonu

se vrtijo!

Brcajo

in v noč kričijo,

se vrtijo!

Se vrtijo...

Peter Rangus