Na neskončnem

belem oblaku stojim

sinje modro nebo

me mirno hrani

s tihim mirom

in nežnim vetričem,

ki rad prešteva lase

in dviguje poglede

če je poletje

oblečeno v kratko,

Gazim po ozki poti,

tiho prihajam domov,

Na vratih te zagledam

in vem, da veš kdaj pridem

celo brez ure in urnika

me zraven tebe ne zanese,

naenkrat se mi mudi domov

deliti prekratno neskončnost,

ker lebdim v občutku,

da kot vedno greva skupaj.

Naprej po hodniku,

z občasnimi prelepimi postanki,

proti koncu ki je novi začetek

in morda bo takrat nebo

polno belih oblakov

in zemlja trda.

Stopala stopijo na trdo

kamni mi obračajo smeri

da vijugam med skalami

kot hiter smučar na progi.

IŽ-lev