Sladka bolečina se mi širi s podplatov, peče, žge, a ne boli, ker se opojni vzrok zanjo še kar skozi um pretaka, ekstaza pa še ni rekla zadnje besede. Zven v ušesih je opomin, da mi ta sladkost še dolgo ne bo pustila spati. Še vedno slišim melodijo in vznesene, čistega užitka polne krike. Opečene strune v grlu hočejo še ognja. Prvič dejansko čutim biti lastno srce, skozi katerega se danes najbrž ne pretaka kri. Prvič se slišim peti z glasom, ki ni moj. Skok iz lastnega telesa, duša se objame zelenih nebes.

Nida Ni