Gledajo me tvoje velike, debele oči

razpršene so nebrzdane misli,

slišijo se iz prostora odmevne nesmiselnosti.

Pozabiš, kaj želiš

me gledaš,

nekaj imenitnega čakaš.

Gospoduje ti skicirana predstava,

najlepša izmed napisanih, pravljična drama.

V teoriji sva vsak bog in boginja

Adam in Eva

Romeo in Julija.

A namenoma ovinkariva,

navsezadnje se

le pet minut poznava.

Zopet Janez prepričuje Francla,

da gre mimo Trojice petkovškova

in ne ulica petega maja.

Vzdihovanje in preznojene besede

preglasi le na steno obešena škatla

kjer se vijejo melodije Veseljaka.

Čeprav me po verodostojnih besedah

nevidnega vaškega Lista še ne poznaš

na najino utopično zgodbico potrpežljivo počakaš.

Opogumiš se in rečeš, da se za druge ne zmeniš,

da vse kar obljubiš

tudi storiš!

Da si ulov,

nekaj posebnega,

drugačen od tega sveta,

vse imaš

in vse daš

Trpiš

a še kako dobro ljubiš!

Jaz, pa ti bom novo pivo odprla

in še naprej veselo kimala.

raketa