Marjetico čakam,

da mraz pojenja

in sneg skopni,

ker pomlad prinaša

tvoje dotike,

tvoje oči,

tvoje misli,

srce, ki mu je mar,

ki utripa zame.

Na vprašanje

je samo en odgovor,

ni ničesar skrivnostnega,

so dejstva, resnice,

ki prihajajo

in dajejo.

Moč, polet,

tisto v kar se verjame,

ko toneš, predno utoneš

v neke strašne globine

velikega neurja,

ki tlači in vleče v dno,

tam kjer boli

tam kjer ni nobene

rešilne bilke,

niti zimskega užitka,

ker angeli zimski

morajo biti za nekoga,

ki je prisoten,

da ima pogled,

ki je živ

in vidi.

Ki ne upa

le na daljavo,

ker tvoja beseda

drži moj svet

 v takšnem stanju,

da te dočakam.

Komaj.

Da skupaj obešava

kratke rokave,

ki jih greje

tvoj dotik,

kjer je kože več

kot je blaga.

In je v srcu več

kot samo kri.

IŽ-lev