Gledam tvojo sliko,

tvoj izraz, hipnotične oči.

Za trenutek je vse, kot je bilo.

Vedno grem rada tja,

kjer me čaka moje drevo.

Prislonim se k njemu

in ko približam ustnice hrapavi skorji,

začutim svoj dih.

Prepoznam svoje želje

in jih zavijem v nežen omot.

Ob poslušanju orkestra v sebi

mi uspe pristati na mestu,

kjer lahko diham bolj sproščeno.

Osvobojena se potopim v sanje.

Ko se me dotaknejo prvi žarki svetlobe,

bi najraje rekla,

naj se zabava prične brez mene!

Včasih tudi se.

arabela