Kot da sred' poletja listje rumeni.

Kar sem včasih gledal, zdaj gre v dalj, bledi.

Vince sladko dušo, mi oči greni.

Kar zvesto sem ljubil, zdaj ob njem sedi.

Novčiče vodnjaki moje zgolj utope.

V vetru moje pesmi dolgo ne stoje.

Dihale nekoč so, zdaj pa zgolj sope.

Kot novčiče, pesem patina poje.

Kot da sred poletja krošnje so gole.

Kot da jim lubadar kaže dol v zemljo.

Kot da s svojim vejam bogu se mole

da v neznane hoste, bi poskril jim njo. >> koga "njo"?

Tožnim mislim pesem je zgolj kot omot.

Dan se ne končuje, je neskončen kot…

Uh, tole pa ni najbolje. Najprej 4 rime na i, potem prisiljeno naglaševanje na zadnji zlog, ki se sicer nikoli ne uporablja (sope, poje, gole, mole), pa še čuden konec.

LP, mcv

To je tudi mene zmotilo, na utope si nanizal kar 5 rim. V splošnem velja, da je večje število enakih rim (vsaj v našem jeziku) problematično in se ga izogibamo. Poleg tega, kar ti je napisala Modri cvet, je potrebno popraviti tudi zadnje dvostišje, kjer ritem šepa. Za angleški sonet sicer velja, da naj bi se v sklepnih dveh vrsticah izrazilo zgoščeno sporočilo cele pesmi, lahko se zgodi tudi preobrat, ki vse prej povedano postavi na glavo.

Lp, Žiga

Hm... Ne vem nikoli me niso ta skrajševanja zmotila --> stojijo->stoje, utopije-> utope... Stvar se v pesmih uporablja "Žive naj vsi narodi..." recimo... Je pa druga stvar, da je mogoče arhaično. Oziroma, da sm nespretno to uporabil tukej. Pri besedi poje, gre za glagol pojesti in ne za skrajšano obliko. Je pa res pri besedi gole naglas na zadnjem eju. Kar je zastarelo...

Kar se rime tiče na utope, je zgolj ena in to je sope (sopsti). Drugo so asonance. Zdej 5 asonanc za redom... ja mogoče je res malo preveč, pa bi blo boljš rimo drugo dat.

Kar se same pesmi tiče je ljubezenska. Sem si jo predstavljal, kot pesem Bertolina, ki pride na poroko Štefani, pač poroči se punca, v katero je bil celo življenje zaljubljen in ga je zamenjala, dokler je bil v vojski. Njej, je torej punci, ki zraven njega sedi, v četrti vrstici.

Konec je pa res nenavaden, predvsem za sonet... Iz napak se učimo. Bo pa drugič boljše.