Koraki se stapljajo z vegastim tlakom,
meglice se mešajo s prečiščenim zrakom,
ko pojde nevesta v hram pred oltar,
obljubit, povedat, kar ji je mar.

Mar moram jaz gledati beli sprevod,
ali naj se obrnem in krenem od tod. 
Sam sem v vrtincu odločitev - idej,
takrat se odločim: »Ne pojdem naprej!«

Naprej grem v pozabo, k domu nazaj,
odidem tja daleč v obljubljeni kraj.
Napišem še nekaj verzov in rim,
spesnim še pesem za lepši spomin.

Spomin je kot skala, ki jo voda raztaplja,
kaplja za kapljo, se v apnenec utaplja. 
A vsaka kaplja za seboj sled zapusti,
kot mlada nevesta, ki je več ni.