Table so končno dali stran
in delavci so šli.
In po hodnikih tavajo
mrtvi profesorji.
Ropot jih je mendá zbudil.
In vonj po beljenju.
In barva že umrlih duš
je znova “kind of blue”.
Kdo jim bo kuhal kavo, zdaj,
ko so, pa vendar ne?
Kdo meril jim utrip, kdo šel
po sveže žemljice?
Table naposled so v smeteh
in delavci so šli.
In vrata se odpirajo
šele opolnoči.
Impresivna
tragiko nekega zaprtega poglavja preigrava na bluesovski način ...
Lp, L
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!