Vsa trdna, krepka tam stojiš,

vsa pokončna brez strahu

ti na griču zelenem se zlatiš

na preprogi mehki iz mahu.

Ne stotine vojska,

ne tisoče topov sejočih smrt krogla

ne premakne te za čevljev pet-

njih hrup tebi komaj je šepet.

Ne gromov gromečih vso gromenje,

ne bliskov žarećih iskro iskrenje,

ne more kosati s tvojo se močjo,

ne more pred oči črno poslati ti temo.

Ne viharjev strašanskih vso bučanje,

ne ognja peklenskega ognjenje,

ne skal,krušečih ob zidove tvoje trenje

ali voda besnih valovanje-

ni je na svetu takšne sile,

ki na kolena tebe bi pahnila,

ki trdne zidove tvoje bi prebila,

ali ki ostanke tvoje s pepelom sivim

bi pokrila.

A vendar lahko ti pod udarcem padeš,

od smrtne rane zgrudiš se

in trzajoča vsa k večnemu počitku ležeš,

ko ti sovražnik smrt prinesel je.

Vetrov bučanje je minilo,

a pred tvojimi očmi že novo zlo je vzklilo-

bratomorni boj,

kjer prijatelj prijatelja ubije,

kjer kri bratska se prelije,

ko hiša vsaka že gori,

ko mesto v plamenih se iskri

in povsod nedolžna teće kri.

Tedaj sesedeš se, vsa strta

trdnjava nekdaj ti mogočna,

ki sovražnim vojskam, si kroglam

kljubovala,

ki nisi niti pod gromom, bliskom in viharji

na kolena pala,

sedaj klečiš, vsa potrta

in zrušiš ti se vsa nemočna.

orfej