Bedak je, kdor verjame sencam slepo,
nasmeške si prešteva na zaslonu,
resnico zlahka najde v leksikonu,
pečenko slika, ko je jedel repo.

Na kak' način naj vtise dné premeša?
Kako pomaga naj zavesti bolni?
Ne ve. Snov temna jo z nočjo napolni,
v tišini znan obraz, nasmeh pogreša.

Odide v drugo smer naj karavana!
Nasloni se samo na lastno ramo,
svetloba in temá je sebi sama.

Da svet je naš – si le težko priznamo,
čeprav navidezen kot laž pretkana,
najboljši svet od vseh, ki jih imamo.

modricvet