Ne odganjam več mraza,

ne borim se proti njemu,

le včasih mu zaprem hladna usta,

da me ne začne zebsti še bolj.

Čakam na redke besede,

da me dvignejo in socializirajo,

kot da sem prišla iz džungle

in potrebujem posebno prilagajanje,

zato ne zamerim neumnostim,

ki včasih okupirajo ekran.

Skoraj bi napisala hud komentar,

potem sem začenjala razumeti,

da je to lahko nekomu tudi edini svet

in zbrišem napad.

Mogoče bo trajala vojna dolgo

ali pa sploh ne,

dokler še bo bom tu

in ko ne bo več bojev

bova na vrhu hriba

pomahala nižini.

Brez padca

in z dolgo garancijo.

Prisotnosti.

Z občutkom,

kot da nisem sama.

IŽ-lev