Milen, spoštovani

Vse naj, naj ti želim, vsega toliko in tisto kar imaš rad, česar se veseliš v novem 2017 in večnost nima konca in tudi živimo večno, potem ko opravimo svojo nalogo na tem svetu gremo med angele in pazimo kot tisti, ki smo jih imeli radi

in vemo, da so še živi, na svoj način.

Neskončno je življenje veš Milen.

Z neskončno toplimi pozdravi, Irena Šelmić

Spanje je lastnost smrtnih bitij, saj je vezano na človeško telo. Dokler Jezus ni vstal od mrtvih je tudi kot človek spal, npr. v primeru evangelija, ko je bil s svojimi učenci na čolnu v viharnem razburkanem morju in je spal na krmi čolna. Ko pa so ga učenci predramili je zapretil valovom in morje je utihnilo. 

Tudi jaz se sprašujem velikokrat in se prepiram z Bogom ali je kar pozabil name ko sem v stiski, ko sem brez smisla, ko hrepenim po kaki stvari pa je ne dobim, ko ne razumem tega sveta, zakaj smo ljudje taki, zakaj toliko bolečine in žalosti...  Takrat se spomnim na Kristusov pasijon, kako je Kristus sam trpel, bil zaničevan, v težkih trenutkih, ko je sam prosil, da bi šla bolečina mimo njega in ko je še sam na križu zaklical: "Moj Oče, zakaj si me zapustil?" To je kot krik Adama, ki je bil izgnan iz raja, a tokrat popolnoma čist in iskren krik človeka, ki si je nadel slabosti sveta in jih s seboj nesel na križ. Ko se na svetu dogajajo slabosti, tegobe vojne, zagotovo ta ranjen del stvarstva kliče k očetu, zakaj si me zapustil... a kot vemo je v preizkušnjah Bog ravno najbližje človeku. 

Ko je sv. Peter bežal iz Rima, je vprašal Gospoda:"Kam greš Učenik (quo vadis domine..) in je prejel odgovor, nazaj v Rim, da me tam še enkrat križajo... Gospod je tam kjer so trpeči obrazi, kjer je žalost, kjer so solze. Svojim učencem je tudi rekel, kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov in sester se storili meni. Gospod ima posluh za naše stiske, in tja pošilja angele,  kot božje sle, ki prenašajo upanje, hrepenenje in tolažbo trpečim. Za naša življenja je to velikokrat edini vir milosti, ki pa ostane na zunaj nerazodeta. Sami bi radi videli angele kot mogočne bojevnike, ki ustavijo vojno, obrišejo solze, udarijo po hudobnežih in jih mečejo v peklenski ogenj. Na tem mestu pa pride do izraza božje usmiljenje, ki je usmerjeno v sprejemanje in v spreobračanje grešnikov, pa čeprav komaj na poslednji dan, ko pridemo pred večnega sodnika. 

Ko se sprašujemo zakaj Bog ne poseže s svojo roko, z angeli v dogajanje na tem svetu, je zanimiv primer bega Sv. Družine v Egipt, ko angel v sanjah opomni Jožefa naj vzame Marijo in Jezusa in zbeži v Egipt. Po tem je prišlo do Herodovega pokola nedolžnih otrok. Angel nastopi komaj kot sel ponovno pred vrnitvijo iz Egipta, da se je izpolnila božja beseda  (//...iz Egipta sem poklical svojega sina...//) . Kar ni v Božji moči se nikoli ne zgodi. V imenu Boga se ne smejo goditi hude stvari, nikoli.  Kar pa v veri verujem (to je moja osebna vera, ki ti je ne vsiljujejem) pa je, da je potrebno verovati v obljubo večnega življenja, poslednje sodbe in povračila ob koncu časov, ko bo Jagnje Kristus zakraljeval vsemu stvarstvu. Takrat bosta zlomljena  moč zla in vpliv hudiča na stvarstvo. Verujem v kristusov ponovni prihod na Zemljo, na vstajenje od mrtvih v katerem imamo zagotovilo neminljivosti našega umrljivega telesa, v občestvo svetnikov in odpuščanje grehov. Milost in mir naj bosta s teboj.