Tudi, ko se ti v dlani dan spet razleti na prgišče minevanja,

ko izgubiš pot do še zadnjega prelaza v dolino svojega doma,

ko se iz besed iztisne ves pomen,

ko se upanje utrujeno sesede med pomečkane ure, dneve, polomljene bližine,

ko je ležišče polno majcenih bolečih praznin,

tudi takrat, otrok moj,

moraš vstati in začeti znova.

Vem, skeli,

in tako samotno se počutiš na tej poti.

Tvoj korak ni ustvarjen po meri razočaranj,

ki jih moraš prebroditi z upognjenim vratom,

oči ne vidijo skozi blodnjake teles in obrazov,

tvoja ranjenost je nepomembna, razgaljena in zazrta vase.

Tisti, ki bi nase naložili tvojo kožo,

ne morejo prižgati ognja v tvojem ognjišču,

pa vendar …

Treba je začeti znova,

hoditi

in verjeti, verjeti.

Da si na edini možni poti

do toplega, čisto svojega sonca.

poetesa