noč se prepolovi

v štetje ur od začetka

vedno prisede na istem postajališču

z otroško nežnostjo se nasmiha

kakor pripovedovalka pravljic seže v daljne dežele

skozi katere zdrviva med samotnimi ulicami 

konec napornega dneva, vprašam prvič

naporna noč se je komaj začela, reče

nasmeh

oči skrbno usmerja na cesto kakor žaromete

vsakokrat peljem na drug naslov

vedno potujeva čez nove pokrajine

kar sem lahko le prebral

tihotapi njen glas z grenkobo blišča

ki me omamlja s skrivnostnih oltarjev

prepletenih teles

na cilju se s pogledom odbije

od mojih neizrečenih vprašanj

izstopi v tišino razprodanih dni iluzij

in do naslednjega klica pobegne

v penino sanj dežele nije

včasih je težko, reče nekoč

in iztrga pogled s prednovoletno okrašene ulice

oči ji zableščijo v pričakovano božično skrivnost

da jo v hipu vzljubim do brezmejnosti

v katero mi zaniha telo

ko se ponovno nasmehne

me zaslepijo nezasenčene luči  

Milan Žniderič - Jošt Š.