Vse je bilo lepo,

zdaj je pač tako,

da je Bog odvzel,

kar je v moči hotel.

Ni več poti nazaj,

ne tja v tisti raj,

kjer rase drevo,

ki nam zastira nebo.

Tudi jaz sem spoznal,

kar je zlo, kar je prav.

Videl sem radóst

in imel svojo mladost.

Lahko sem izbiral poti,

hodil na vse strani,

a kar me prevzame

je, da ljubezen ostane.

Kjer je Bog jemal,

bo nazaj dajal,

z rahločutnim občutkom,

uro s vsakim trenutkom.

Obrodilo bo drevo,

ki bo odprlo nebo,

tebi in meni,

da ne bova več v temi.

domisljavec