Razprostrl sem svoje srce pred teboj,
da nasmeh na obraz ti bližina nariše,
da delil bi minljivost svojo nocoj,
preden čas me v ničnost izbriše.

Navezal sem svoje misli na tvoje,
da spoznanja iz plesa idej bi vzklila,
misliti svet je lepše v dvoje;
kljubovati črnini, ki vse bo prekrila.

Zrl sem v brezno mirnih oči,
brez tvoje bližine in tvojih spoznanj,
prazno srce in nasmeh, ki ga ni;
živeti kot otok je biti brez sanj.

sivi veter