po Lorci

Kordova, daljna in sama.

Mrha črna, luna rdeča,

samokres in nož za pasom,

v torbi pa cekinov vreča,

vse poti poznam, a s časom

sem na tesnem, strašna rana

mi bila je v drob zavdana,

tak nikoli, ah, zla sreča,

tja v Kordovo ne prijašem.

Na ravnini, v vetru prašnem,

mrha črna, luna rdeča,

glej, Matilda, starka bleda,

s stolpov v Kordovi me gleda.

Joj, kako je dolga cesta!

Joj, ti mrha moja zvesta!!

Joj, ko me Matilda sreča

preden Kordovo zagledam.

Kordova, daljna in sama.

Matej Krevs