v zevajoče cekarje
zamujenih priložnosti.
Na robu nekega obstoja
še naprej grizljam
odtujeno žalost s tvojih ustnic,
da tvoj jezik
ne bi prepoznal grenkobe
starajočih se obetov.
Odkar mi je postalo jasno,
da se me boš dotikal le narobe,
te slikam s krhkimi zapestji,
ozkim pasom
in vonjem razbolele živali.
Polmrak bi vtirala vate
in z molkom ljubkovala
tvoje grdo nemočno telo,
če bi pustil priprte veke,
da vstopim.
Tako pa sva bitje
z dvema glavama.
Opoldne jočeva,
ker bi hkrati rada gledala
sončni vzhod in zahod.
Zanimiva pesem, se mi pa zdi, da bi lahko začela kar s:
tvoje sence spletam (brez zdajšnjega prvega verza), kaj meniš? Lp, Ana
Sem odstranila ... Edino o naslovu razmišljam zdaj. Ne vem, kaj bi bilo bolje. Ali pustim tega, ali ga odstranim in pesem naslovim s prvim verzom ... mnenje?
Hvala in lp!
Polona
Morda pa res ... samo vrstni red besed: Spletam tvoje sence.
Kaj meniš? Lp, Ana
Urejeno. Hvala! :)
Lp, Polona.
Boleča pesem, v kateri sta čisto skupaj bližina in prepad, smrt in življenje, vzhod in zahod ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana, še enkrat!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!