Spletam tvoje sence

v zevajoče cekarje
zamujenih priložnosti.

Na robu nekega obstoja
še naprej grizljam
odtujeno žalost s tvojih ustnic,
da tvoj jezik
ne bi prepoznal grenkobe
starajočih se obetov.

Odkar mi je postalo jasno,
da se me boš dotikal le narobe,
te slikam s krhkimi zapestji,
ozkim pasom
in vonjem razbolele živali.

Polmrak bi vtirala vate
in z molkom ljubkovala
tvoje grdo nemočno telo,
če bi pustil priprte veke,
da vstopim.

Tako pa sva bitje
z dvema glavama.
Opoldne jočeva,
ker bi hkrati rada gledala
sončni vzhod in zahod.

poetesa

Ana Porenta

urednica

Poslano:
05. 01. 2017 ob 17:23

Zanimiva pesem, se mi pa zdi, da bi lahko začela kar s:

tvoje sence spletam (brez zdajšnjega prvega verza), kaj meniš? Lp, Ana

Zastavica

poetesa

Poslano:
06. 01. 2017 ob 06:57

Sem odstranila ... Edino o naslovu razmišljam zdaj. Ne vem, kaj bi bilo bolje. Ali pustim tega, ali ga odstranim in pesem naslovim s prvim verzom ... mnenje?

Hvala in lp!

Polona

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
06. 01. 2017 ob 16:29

Morda pa res ... samo vrstni red besed: Spletam tvoje sence.

Kaj  meniš? Lp, Ana

Zastavica

poetesa

Poslano:
06. 01. 2017 ob 17:39

Urejeno. Hvala! :)

Lp, Polona.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
06. 01. 2017 ob 17:44

Boleča pesem, v kateri sta čisto skupaj bližina in prepad, smrt in življenje, vzhod in zahod ... čestitke,

Ana

Zastavica

poetesa

Poslano:
06. 01. 2017 ob 17:59

Hvala, Ana, še enkrat! 


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

poetesa
Napisal/a: poetesa

Pesmi

  • 28. 12. 2016 ob 15:55
  • Prebrano 1087 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 418.12
  • Število ocen: 16

Zastavica