Kdor rekel si, da me poznaš iz mojih dni poletja,

iz mojih židanih obzorij pisanega cvetja,

ti motiš se, če misli take še prenašaš v sebi.

Če videl bi kdo sem postal, poznal me danes ne bi.

Je v meni cvetja bore malo in še manj radosti,

saj vse izgubil sem nekje v opevani mladosti.

Oj znanec stari iz obrisov davljene mladosti,

ki si spoznal me sredi jas barvitega poletja,

čemu ti k meni hodiš polnih cul glasne radosti?

Mar res ne veš da meni ni do najstniškega cvetja?

In če ponujaš te nasmehe, jaz njih rajši ne bi.

Odidi proč in dobro voljo rajši trosi sebi.

Ne vem če željo po teh dneh, še kdaj bom našel v sebi,

če bom še kdaj vsaj zadrhtel po milosti mladosti.

Ker če ponudiš mi sedaj, jaz srečen bil pač ne bi.

če sreča ta je videla zgolj čednosti poletja.

S preštihanim bi vrtom rajši sploh imel ne cvetja.

Tu našel nove sem odtenke, novi tip radosti.

Morbiden in otožen sem v teh novih dneh radosti.

Življenja nove čare sem odkril globoko v sebi.

Trpljenje plemeniti dušo, korenino cvetja.

Ne bije več stekleni zvon oddaljene mladosti,

ki rad razlomi se grdo v prevročih dneh poletja

in tudi če še bil bi, slišal ga verjetno ne bi.

A tudi tu ostal v premrzlih dneh več dolgo ne bi,

saj so mi všeč in polni so prefinjene radosti,

a tukaj ni topline in ni vedrosti poletja.

Vse kar zdaj ljubim moram iskati globoko v sebi.

Ne pravim da povrnil se nazaj bi spet k mladosti,

temveč, da bi naprej šel iskat novega si cvetja.

Oh! Res želim si videt zopet vsaj obrise cvetja,

da se več zbujal ves utrujen v poznih jutrih ne bi.

Preplet izkušenj si želim z igrivostjo mladosti.

Da znal ceniti bi tako izvor kot smeh radosti

in ne zgolj cvetje, korenine bi odkrival v sebi,

Da bi doživljal letne čase vse, ne zgolj poletja.

Peter Rangus