Iz golih dreves, iz presahlih drstišč,

iz vročih topov, iz betonskih dvorišč

iz rje zaves, iz porušenih sten,

iz polnih grobov, iz odmrlih imen

zasliši se slutnje mrakobnosti vrišč!

To leto prespal je me radosti blišč.

Nikdar ni prebudil se iz spavališč.

Končuje se eden, začenja nov sen,

ob tem novem letu.

Spet njuham ogaben vonj mestnih središč

in njuham ogaben vonj lastnih mrtvišč.

Bom letos spet mrtev, izpraznjen, oglen?

Zaprl ušesa, šel z dneva bom v den.

Morda pa le slišim odmev pristanišč

ob tem novem letu.

Peter Rangus