Že udomáčil sem polje borov,

mrtvih temačnih.

Navadil sem se vseh prizorov,

vakumsko lačnih.

Ne žgačka več me polja klasje,

ko čezenj tečem,

a če reklo bo, da moj čas je,

najde me z mečem.

Ne menjal bi borov šumenje,

za polje maka.

V njem zdaj najde se hrepenenje,

sreča čudaka.

Naj bori grebo me in srake

krakajo votlo.

Tegobe počno naj vsake,

kar jim bo hot'lo.

Bom večno užival med bori

golimi, jadnimi.

Med njimi rad pel bi še gori.

Med njimi, hladnimi.

Peter Rangus