Kada me je prvi put dotaklo
Postojanje ivica tvog mramora
Pasja mi je duša čankolizivo
Nepomičan studen planine lizala
Nepomičnost je to
Pred mekim molekulima života
I smrt tvoja već je lelujala
Milujući kosom kao klasjem
Noge neke čobanice iz tvog zavičaja
O, taj pasji sluh bič je neznatan
Mojim okrenutim leđima
I bezakonju čela
Oslušni… Ja pevam tvojim unjkanjem
Onu pesmu o kosidbi
I vodi
I zaboravljam znoj pokošenog
Kad niz grlo mi klizne
Sa tvog izvora
Još jedna kap neprolaznosti
Doista sam sretna što s nama dijeliš zrelost svojih stihova. Ne znam koliko si mlada, ali tvoja pjesnička duša mora biti da je veoma stara! Čini mi se da do sada nisam pročitala nijednu tvoju pjesmu, a da nije pošteno uzdrmala moja ćutila ili me barem natjerala na razmišljanje. Hvala.
Lp, breza
Nije ovo pesma o kosidbi, ni o vodi. Ovo je ljubavna pesma. Sjajna ljubavna pesma!
Lp, Milen
urednica
Poslano:
27. 12. 2016 ob 22:31
Spremenjeno:
27. 12. 2016 ob 22:34
Pesem, ki se odpira na več strani in v več plasti: lahko jo beremo dobeseno, lahko v prenesenih pomenih - pesem o trajanju in smrti, zvestobi in minljivosti, o vseh plasteh, ki sestavljajo življenje (so kot tok) - z rahločutno izpisanimi podobami in nagovarjanjem druge osebe ... čestitke,
Ana
Četrdeset mi je leta...Valjda su to one godine kada je duša najstarija..Hvala Brezo na lepim rečima i čitanju
lp Marina
Hvala dragi Milene!!
lp Marina
Pesma je deo slike iz detinjstva...takve su slike nepokorne... ne pristaju na prolaznost i smrt...Čitate moju poeziju iz najdubljih slojeva Ana
lp Marina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marina Bogdanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!