Včasih se zgodi,

da nisem poetesa,

preveč enaka obstanku sočloveka,

včasih zvečer si še zaželim kamina,

mojo glavo na tvojih toplih kolenih,

mehkih dlani, ki mi mehčajo lase,

včasih me zanese,

med rdeče srce se potopim in sanjam,

se vgrezam in prepočasi tonem

v rdečo kri, ki se pretaka kot srna

pred časom volkov, kadar popuščam

me hočejo pohoditi, pa tako rada

sem v dveh telesih.

Včasih nisem poetesa,

včasih ne zmorem nadzorovati

vsake izgovorjene besede

in krasiti, krasiti...

Mogoče bi morala probati

rusko vodko in razbijati kozarce.

IŽ-lev