Hrup
Hrup je odlično ozadje,
ko sediš v predragi restavraciji
in opazuješ dež,
nekako bolj povezan z lužami
(ki so v tvojih čevljih)
kakor z bontonom
In še ko na cesti
pustiš avtobusu prosto pot
(zdaj razbremenjeno tvoje teže)
in stojiš na postaji,
razmišljujoč o dežju
in o poeziji
In še ko stojiš pred vrati in jo čakaš,
(trkaš, pozabiš da imaš ključe)
se oklepaš bojazni, da ne bo prišla,
in prisluškuješ tišini
izpranega neba,
takrat veš
Da
hrup je odlično ozadje.
urednica
Poslano:
27. 12. 2016 ob 20:54
Spremenjeno:
27. 12. 2016 ob 20:55
Pesem mi je všeč, me pa moti pretirana uporaba deležja - predvsem v 3. kitici - se mi zdi, da malce zaustavlja tok pripovedi - morda:
In še ko stojiš pred vrati in jo čakaš,
(trkaš, pozabiš da imaš ključe)
oklepajoč se bojazni, da ne bo prišla, (bojiš se, da ne bo prišla)
in prisluškuješ tišinioglušujoče izpranega neba,
takrat veš
Premisli,
lp, Ana
Meni se zdi ... Pesem o naraščajočem občutju praznine, v kateri se zvoki mestne kulise in korakov razvijejo v notranje razbijanje (ki ga lahko prikrije le zunanji hrup) - po eni strani hrepenenjska ljubezenska, prav lahko pa bi bila lahko poetološka ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: um
- 19. 12. 2016 ob 16:50
- Prebrano 777 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 160.31
- Število ocen: 7