Sediva si nasproti, molče si gledava v obraz.
Tvoje oči, nasmehljane, čiste duše so odraz.
Pogled tvoj, prijateljski, razumevajoč, mehak,
dotik tvoje roke, na moji dlani, je enak…

Ko jočem, me z roko narahlo po laseh pogladiš,
s čela mi pobegli pramen las odstraniš.
Molče nastaviš svojo ramo, z nasmehom solze mi sušiš.
Ko me je strah teme, stisneš roko, o soncu in toplini govoriš.


Ko zvečer, pozno, utrujena, domov se vračam in dežuje,
brez besed svoj star dežnik v roke mi daš.
In kadar temni so oblaki, dolge, samotne so poti,
samo zame narišeš luno, svetle, zvezdnate noči.

alineja