Utruja me ednina
in odpustim si kratkovidnost
odpihnem s sebe še preostali prah
minulih poceni besed
potrepljam se po rami in navdušen nad seboj
sestopim z zbledelih poti
se ponudim svetlobi
in ne preglasno
ker v kotu opazim dvom
ki nekako prepričljivo zmajuje z glavo
rečem da bo sedaj drugače
pomaham mu s sredincem
tako na hitro
da ne vidi
nato razprem oči
z dvignjeno glavo stopim na pločnik
in pomislim
zakaj tako redko hodim pokonci.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!