Če sem iluzija,

potem naj ostanem

če sem zimski cvet

naj rasem v mrazu

če sem privid,

ki se samo kdaj pa kdaj oglasi,

pusti mi besedo,

da te lahko objamem,

spusti me v svoje srce,

ne odmikaj me proč,

ker potem bova predaleč

vsak sebi in bo pot še daljša,

ne govori o iluziji,

ker kmalu postane realnost,

kmalu dobim obraz in telo,

iz mojih glasilk

bodo prišle besede

in te potrepljale po duši,

z namenom, da še ljubiš,

enako močno kot si že,

ne pusti me,

da postanem sama zase

odtujena iluzija

vsega mojega hotenja,

mojega pristana,

na katerega čakam dolgo,

da se uresniči.

Ne glej v kozarec,

prisluhni srcu,

kakor tiktaka

in h komu je namenjeno.

Ne, nisem iluzija,

ker nočem da potaneš

ti zame nekdo tretji,

ob katerem zamahnem

in si nesrečno rečem

TI SI SAMO PRIVID

MOJEGA HOTENJA.

Zdajle in nikoli več.

Samota ne bo ubila,

jemlje moči

in čakam da odpovem

da ne zmorem več,

da odidem sama med ljudi,

ki enako ne zmorejo.

Tako mi je.

NIsem iluzija,

prihajam da odvržeš

to prividno teorijo

in me oživiš,

kakor že.

Pusti, da ti pridem bližje.

IŽ-lev