Bili so časi, ko še sama

 v mislih se ni prepoznala

 načrt ali naključje …

 sta ji srečo z ruševinami postlala.

 Vklenjeno v led je komaj bilo srce,

 kot v grobu še duša pozabila želje …

 prijateljica zvesta ji noč je postala,

 pobarvana v črno še dan je pregnala.

 Je bil pogled, morda misel,

 ki izmenjala sta njuni jo peresi,

 je bila sekunda, nejasen tisti čas,

 ki frnikole je nizal med kolesi?

 Skozi temo je kradoma zasijalo

 srce krvavo, vroče in goreče,

 s šepetom tiho vabilo v svoj objem,

 kazalo ji strmo pot do lahke sreče.

 Talil njen led, kot tisti se je v gorah,

 s potočki so zeleneli listi njenih vej…

 Je drezal namerno, morda  za šalo

 budil nemir v duši, kot nihče ni prej?

 Nasmeh v jutru, kakor majski cvet,

 jo nagajivo je budil v nov dan …

 Plah, zastrt sladak sonet,

 v šepetu se cedil kot sladek med.

 Razsula se je kakor žejen cvet,

 sledeča njemu, ki ga ustvarila je domišljija.

Tanki koraki, bela jadra v vetru tihem …

od strasti se mečkala je v dlani svila.

 Oči mehko sive, nagajive

 so potopile se v koder vranjih las,

 se skrile, da ne bi  odkrile

 v zdravilni laži ukraden čas.

 Ukraden dih, v prsih zaskeli,

 kjer duša upa ujeti željo v dlan,

 "Ljubi, ljubi, dokler še je čas!"

 a ljubezen sluti, da je vse zaman.

 Tihe note, naznanjajo slovo od sanj,

 v meglici jutra noč se razprši...

 slutnja konca solzo porodi,

 ljubezen ne umre, le nežno zamiži.

arabela