Hladnih misli prikrade se tišina,

enega za drugim briše spomine,

preganja neba prelepe modrine,

iz duše odhaja sreče milina.

Oblakov neizbežna je sivina,

upanje daljno tega že premine,

ljubezen vsega sveta že izgine,

v srcu zasaja se le bolečina.

Zakaj smo sami v tej galaksiji,

ki črno plava po širnem vesolju,

bori se z zvezdami na misiji?

Barve kakor na šahovnici polju,

figure prepuščene biopsiji,

kar nikomur nikakor ni po vólju!

Tomaž Jelenko