Srk
Tisto je posrkalo moje telo, da je izginilo in se predalo. V temi njegove moči se sprašujem, kdo sem, ko ne jočem. Kdo dela moje gibe povoščene in sijajne? Kdo narekuje moj vrisk, kdo sedi z mojimi sencami na skali v morju in kramlja z njimi o mesecu, ki bo zagospodaril s svojim kljunom, izgubljenim neke nevihtne noči sredi prepišne poezije?
Nisem zvezda, ki zažgana piha v lastni rep. Nisem smejoča jelka, ki bledo širi umazana krila in z naučenim pogledom vihti podaljšane trepalnice. Ne grem v votlino in ne izvržem nedolžnih jagnjet in njihovih mater, da bi poskakovali okoli mojega krompirja in ga častili po gospodovo. Ne dvigujem poškrobljenih jajc, pustim jih, naj plavajo in plahutajo kot slavci z globokim grlom.
Sem ptica, ki včasih sredi svojega neba najde zametek drugega. Previdno ga obidem, povoham vabljivo dlan in prisluhnem drgetu njenega diha. Tiho tiho v brezimeno školjko zašepetam noro pesem, jo zagrnem z dišečimi plastmi poklekajoče duše in zakopljem v sedmem kotu svoje sobe. V kotu, ki ga ni na nobenem spisku živih ljudi. V nobeni novoletni želji. V kotu, kjer sem.
urednica
Poslano:
17. 12. 2016 ob 11:08
Spremenjeno:
19. 12. 2016 ob 12:25
Čestitke za pesem, ki je drugačna od vseh tvojih do sedaj. Tako konkretna, da ji nihče ne more očitati hermetičnosti in tako posvojljiva, da stojim prva v vrsti, če bi bilo pod njo treba izpolniti knjigo vtisov. Vtis name?
Predvsem to, da je ta kot v vsaki hiši, vsak je samo tam, vse ostalo so samo izmenjavanja pogledov.
( dvakrat je smiselno popraviti škratka v zadnjem delu, da ne bo dajalnik namesto mestnika ☺)
V kotu, ki ga ni na nobenem ...
V kotu, v katerem sem.
Hvala, Lidija. Prosim za popravka. :-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 15. 12. 2016 ob 12:18
- Prebrano 651 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 385.32
- Število ocen: 17