Smrdljiva golazen se plazi po svetu
z zadahom tisočerih razpadajočih trupel
zastruplja človečnost v nas
Umikamo se v ČRNO ZAVETRJE
da ne bi slišali smrtnih krikov
da ne bi videli razmesarjenih teles
Rečemo si
naj divjajo viharji tam zunaj
naj se vrtinčijo scefrane obleke
naj se vije prah in vonj po smodniku
naj rjaví zveriženo betonsko železo
To niso naši otroci
si rečemo
to niso naša trupla
ki jih na ulicah trgajo ptiči
to ni naš strah da bomo zaklani
če jih bomo hoteli pokopati
Ne to niso naše vojne
mi imamo svobodo
in varno zavetrje
imamo mir in zanj plačujemo
s svojim denarjem
Oni tam zunaj so nerazviti
zaostali divjaki ki se koljejo
verjetno tudi sami ne vedo zakaj
Nič nas ne moti mrak v našem zavetrju
ti ki jim plačujemo že vedo zakaj ni luči
In ne vemo da je ta naš mir le
krhek šotor
sešit iz prav tistih cunj
polovljenih v vrtincih
in strganje ki ga slišimo
niso metlice
ki čistijo našo brezskrbnost
ampak noži
ki režejo šive
in hočejo svoje spomine nazaj
Klic k dejanjem, poziv od zatiskanja oči in sprijaznjenja z realnostjo, pesem, ki opozarja in poziva k soočenju z razpadanjem sveta ... čestitke,
Ana
Hvala Ana za podčrtanko,
ja, včasih zakričim, ko ne morem več prenašati tega sprenevedanja in zvračanja krivde na druge.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!