V coni somraka,

ko luna nežno osvetljuje pot,

vijugaste sence drevja

zapletajo nesigurne noge.

Zavita v topel puh,

potisnem roke globoko v žepe.

V desni dlani topla bela gladkost,

v levi hlad zlatega nezaupanja.

Med obema čudno ravnovesje.

Večni boj med vročino in hladom,

med mirnostjo in nemirom,

za ukraden trenutek

okusi vedrino resničnega jaza. 

Niham sem in tja,

lovim trenutek vmes.

Trenutek zdaj,

zamujen trenutek,

ki ga upornica v meni

skuša ustaviti.

arabela